Zgodovina Slovenije

Zemljovid slovenskih dežel in pokrajin, Peter Kozler, 1853.

Zgodovina Slovenije je zgodovina vseh prebivalcev na ozemlju današnje Republike Slovenije in v njeni neposredni soseščini od prazgodovine do danes. Ime Slovenija (v današnjem pomenu) se po do zdaj znanih podatkih prvič pojavi v zapisu, ki je približno enak današnjemu, leta 1810 v pismu Janeza Nepomuka Primica Valentinu Vodniku. Med leti 1814 in 1816 se ime pojavi v pesmi Valentina Vodnika Slovenia svelizhana. Leta 1834 se pojavi v knjigi ruskega zgodovinopisca Jurija Venelina Starodavni in današnji Slovenci, deset let kasneje pa še v pesmi Koseskega. Slovenija se kot politično-administrativna enota prvič konstituira po letu 1945, kot samostojna država pa šele junija 1991.

Prazgodovina

Piščal iz jame Divje babe

Kolo z Ljubljanskega barja

Na ozemlju Slovenije sta bili najdeni (verjetno) najstarejše glasbilo (piščal iz dobe poznega pleistocena) in najstarejše kolo iz dobe neolitika.

Najstarejši dokaz človeškega bivanja na današnjem slovenskem ozemlju sta dve kamniti orodji iz Jame v Lozi pri Orehku, stari okoli 250.000 let. Iz obdobja würmske ledene dobe, ko so na ozemlju Slovenije živeli neandertalci, je najpomembnejša najdba piščal iz Divjih bab v bližini vasi Šebrelje na Idrijsko-Cerkljanskem. V mlajši kameni dobi in bakreni dobi so se prebivalci že ukvarjali z živinorejo in s poljedelstvom. Na prehodu iz bronaste v železno dobo je obstajala kultura žarnih grobišč. Za halštatsko obdobje so značilne utrjene naselbine na vzpetinah, imenovane gradišča, in lepo izdelani železni predmeti (npr. situle), orodje in orožje (Most na Soči, Vače, Rifnik, Šentvid pri Stični). Njihovih prebivalcev etnično ni mogoče določiti, saj v arheologiji velja krilatica, da se etničnosti ne da izkopati.

Iliri, Kelti in Rimljani

Zemljevid Ilirika

Na ozemlju današnje Republike Slovenije so živela ilirska plemena, ki so se preživljala s kmetijstvom. V 4. in 3. stoletju pr. n. št. so območje zasedla tudi keltska plemena, ki so tu ustanovila prvo znano politično tvorbo, imenovano Noriško kraljestvo. Na Gorenjskem in v delu Štajerske so živeli Tavriski, na severozahodu Karni, na severu Noriki, na Dolenjskem in deloma na Notranjskem Japodi, na Dolenjskem in v Posavju Latobiki, v Istri pa Histri. Ta ljudstva so razvojno in gospodarsko zaostajala za Rimljani ter so se ukvarjala predvsem z živinorejo, s poljedelstvom in pastirstvom. Iz tega časa izvirajo imena številnih današnjih krajev (Bohinj, Tuhinj) in rek (Sava, Savinja, Drava).

Mesta Emona, Celeia in Poetovio, so navedena tudi na Peutingerjevi Tabuli, ki prikazuje cestno omrežje rimskega cesarstva v 1. stoletju pr.n.št.

Današnje slovensko ozemlje je imelo za Rimljane velik strateški pomen. Rimski prodor na to območje se je začel po ustanovitvi Akvileje (slov. Oglej) leta 181 pr. n. št. V drugi polovici 2. stoletja so Rimljani v istrskih vojnah podjarmili Histre, Tavriske (129 pr. n. št.) in Karne (115 pr. n. št.). Oktavijan je nato v letih 35–33 pr. n. št. mejo premaknili vse do Donave, okoli leta 16 pr. n. št. pa mirno priključil zavezniško Noriško kraljestvo. Zasedena območja so Rimljani vključili v provincialno organizacijo: zahodna Slovenija do Atransa z Istro je pripadala 10. regiji Italije (Regio X), vzhodni del in Dolenjska sta bila vključena v provinco Panonijo, alpski prostor in Posavje pa sta bila sredi 1. stoletja vključena v provinco Norik. Začela so nastajati mesta, npr. Emona (danes Ljubljana), Celeia (danes Celje), Poetovio (danes Ptuj), in Neviodunum (danes Drnovo), ki so jih naseljevali priseljenci iz Italije in romanizirani staroselci. Zgrajen je bil tudi pomemben cestni sistem z glavno osjo Akvileja-Emona-Celeia-Poetovio-Carnuntum (Petronell ob Donavi).

Današnji slovenski prostor je bil opustošen med markomanskimi vojnami. Vdori Markomanov, Jazigov in drugih germanskih plemen ter izbruhi kuge so prizadeli prebivalstvo, zato se je na to območje priselilo veliko Germanov in pripadnikov nižjih slojev z vzhoda cesarstva. Na začetku vojn so Rimljani zgradili obrambni sistem praetentura Italiae et Alpium, ki je varoval vzhodno mejo province Italije. V tem obdobju sta kariero napravili tudi dve najvidnejši osebnosti s tega ozemlja v rimski dobi: Mark Valerij Maksimijan, general in senator, ki je zapustil napise od Numidije do Leugaricia (današnji Trenčin na Slovaškem – najsevernejši rimski napis ob Donavi) in Tit Varij Klemens, vitez (morda tudi senator), ki je pozneje postal cesarski tajnik in član sveta cesarja Marka Avrelija.

Prve organizirane krščanske cerkve so na današnjem slovenskem ozemlju nastale proti koncu 3. stoletja, v 4., 5. in 6. stoletju pa so se oblikovale škofije, ki so spadale pod oblast metropolije v Ogleju (Aquileia). Zaradi obrambe italijanske meje je v 3. stoletju na kraškem robu nastal utrdbeni sistem Claustra Alpium Iuliarum. V 5. in 6. stoletju je rimska oblast na tem območju začela slabeti zaradi vdorov germanskih plemen, ki so se pomikala proti Italiji; domače prebivalstvo se je zato iz mest umikalo v višinska zatočišča. Sredi 5. stoletja so prek današnje Slovenije v Italijo vdrli Huni in na poti opustošili številna mesta. Ob koncu 5. stoletja so Vzhodni Goti (Ostrogoti) zasedli Italijo, do leta 536 pa so v njihovo Italsko kraljestvo vključili tudi Norik, Dalmacijo in Panonijo.

Naselitev Slovanov

V 6. stoletju so se na širšem, že poseljenem območju vzhodnih Alp naselili tisti Slovani (Slověni), ki veljajo za neposredne in večinske prednike današnjih Slovencev. Prvi naselitveni val je datiran okoli leta 550 in je potekal iz smeri današnje Moravske. Drugi val je sledil okoli leta 568, tretji val pa leta 590, ko so se skupine Slovanov začele pomikati z jugovzhoda ob tokovih Save, Drave in drugih rek. Leta 591 so dosegli območje zgornje Drave, kjer so se kmalu spopadli z Bavarci. V ta prostor so se torej v tem času začeli naseljevati tako Avari kot Slovani.

Prostor, ki so ga poselili Slovani, so še naprej naseljevali tudi ostanki romaniziranih staroselcev, ki so deloma ohranili krščanstvo. Naselitev Slovanov v vzhodnoalpski prostor potrjujejo propadi škofij v drugi polovici 6. stoletja, spremembe v poselitvenem vzorcu in materialni kulturi ter predvsem uveljavitev novega, slovanskega jezika. Meja z Bavarci se je že v tem času začasno ustalila na vzhodnem Tirolskem, meja z Langobardi pa se je v 7. stoletju oblikovala na robu Furlanske nižine. Njihova prisotnost v Istri je dokumentirana v začetku 9. stoletja, in sicer v zapisniku rižanskega zbora.

Kneževini Karantanija in Karniola

Slovani v Vzhodnih Alpah so bili, podobno kot Slovani v Panoniji, podrejeni oblasti avarskih kaganov. Avarski davčni pritiski in nasilje nad podrejenimi Slovani so med letoma 622 in 626 sprožili obsežen slovanski upor pod Samovim vodstvom, ki je zajel območja današnje Češke in Moravske, verjetno pa tudi vzhodnoalpski prostor. Samova vstaja in avarski poraz pred Konstantinoplom sta tako močno omajala avarsko vojaško moč, da so se jim v širokem loku od Sudetov do južne Rusije uprla številna slovanska plemena in se vsaj začasno otresla njihove oblasti. Zdi se, da je bila Samova plemenska zveza delno že razslojena družba, saj Fredegarjeva kronika, ki opisuje tedanje dogodke, razlikuje med izrazoma »Vendi« in »Slovani«; prvi naj bi označeval tiste Slovane, ki so Avarom služili kot pomožna vojska.

Samovi plemenski zvezi se je pridružil tudi velik del vzhodnoalpskih Slovanov pod vodstvom kneza Valuka. Kdaj natančno so se povezali s svojimi severnimi slovanskimi sosedi, ni jasno. Vsekakor pa so leta 630 v pohodih proti Samovemu kraljestvu sodelovali tudi Langobardi, ki so tedaj mejili le na vzhodnoalpske Slovane in so jim med letoma 623 in 626 že iztrgali območje v Kanalski dolini. Po drugi strani so vzhodnoalpski Slovani že leta 628 dosegali tako dobre uspehe v spopadih z Bavarci, da se je njihova zahodna meja ustalila, kar kaže na širše povezave med Slovani in ne zgolj na spopade lokalnih plemen v vzhodnoalpskem prostoru. To potrjuje vsaj povezovanje vzhodnoalpskih plemen in nastanek politične skupnosti, ki pozneje nosi ime Karantanija, če ne že vpliv Samove plemenske zveze na tem območju. Čeprav so Valukovi Slovani v vzhodnih Alpah nedvomno vsaj od leta 630 pripadali Samovi plemenski zvezi, pa ni nujno, da so ji pripadali tudi Slovani južno od Alp na območju današnje Slovenije, saj je bilo to območje prehodnih vplivov Langobardov, Avarov in Slovanov. Samo je vladal do leta 658, po njegovi smrti pa se je zveza plemen od Labe do morda celo Jadrana hitro razkrojila.

Najverjetnejši obseg Karantanije brez domnevnega ozemlja Karniole, okoli leta 811.

Po propadu Samove plemenske zveze leta 658 je "krajina Slovanov" s središčem na Krnskem gradu severno od današnjega Celovca, ki se je že imenovala Karantanija, ohranila svojo neodvisnost. Ko so Karantanci okoli leta 743 Bavarce zaprosili za pomoč pri obrambi pred Avari, so morali priznati njihovo nadoblast ter jim kot talca poslati sina kneza Boruta, Gorazda, in Borutovega nečaka Hotimirja, ki so ju Bavarci pokristjanili. Z vladavino kneza Hotimirja leta 751 se je začelo pokristjanjevanje Karantancev, kar je sprožilo tri neuspele upore. Po porazu bavarskega kneza Tasila III. leta 788 je bila skupaj z Bavarsko v frankovsko državo Karla Velikega vključena tudi Karantanija. Ko je knez slavonskih Slovanov Ljudevit Posavski leta 819 zaradi nezadovoljstva nad frankovskim furlanskim mejnim grofom sprožil upor, so se mu leta 820 priključili tudi Karantanci, a so bili še istega leta poraženi. Po zadušitvi upora so Franki leta 828 reorganizirali upravo in po večinskem mnenju zgodovinarjev so takrat domače slovanske kneze zamenjali frankovski grofje. Iz časa Karantanije pa se je vse do leta 1414 ohranil poseben obred ustoličevanja koroških vojvod, ki je potekal v slovenskem jeziku. Kljub postopni integraciji Karantanije v frankovski politični okvir in njenemu kasnejšemu razpadu na posamezne dežele, se je na njenem celotnem ozemlju ohranilo tudi slovensko govoreče plemstvo, o čemer pričajo t. i. slovenske fevdne prisege iz 17. stoletja.

Langobardski kronist Pavel Diakon opisuje prihod Slovanov na rob Furlanske nižine. V svojem znamenitem delu Historia Langobardorum (Zgodovina Langobardov), v katerem predstavi zgodovino Langobardov od njihovih začetkov leta 560 do konca leta 740, med drugim omenja tudi bitko med Langobardi in slovanskimi bojevniki leta 670, ki se je zgodila nedaleč od Čedada ob reki Nadiži.

"non longe a Foroiuli....ad ponte Natisonis fluminis"

Možni obseg Karniole okoli leta 800.

Med zgodovinarji in arheologi prevladuje mnenje, da se je na območju osrednje Slovenije, v zgornjem delu poznejše dežele Kranjske, na prehodu iz 8. v 9. stoletje razvila slovanska plemenska kneževina Karniola, katere središče je bilo v Carniumu (današnjem Kranju). Karniolo že v 8. stoletju omenja langobardski kronist Pavel Diakon, ki zanjo uporabi oznako "Carniola, patria Sclavorum". Leta 795 je izpričan edini domnevni knez Vojnomir. Karniola je bila ob koncu 8. stoletja vključena v frankovsko Furlansko marko, vendar je svojo plemensko ureditev ohranila do leta 828, ko so jo Franki po neuspešnem uporu panonskega slovanskega kneza Ljudevita Posavskega preoblikovali v mejno grofijo.

Med najstarejšimi viri, ki omenjajo prisotnost Slovanov v Istri, je listina rižanskega zbora. Gre za zapisnik zbora, ki je najverjetneje potekal leta 804 v kraju Rižana blizu Kopra. Listina je problematična, saj gre za prepis iz 15. stoletja, zato je zanesljivost nekaterih podatkov vprašljiva. Rižanski zbor je sklical gradeški patriarh Fortunat, udeležili pa so se ga predstavniki istrskih mest in kaštelov; predsedovali so mu trije cesarjevi odposlanci. V zapisniku je med drugim zapisana obveza vojvode Janeza, predstavnika tedanje frankovske oblasti nad deželo, da bo Slovane, ki so se naselili v okolici mest, pregnal v kraje, kjer ne bodo povzročali škode na poljih in v gozdovih.

"De sclavis autem unde dicitis, accedamus super ipsas terras ubi resideant, et videamus ubi sine vestra damnietate valeant residere, resideant: ubi vero vobis aliquam damniatatem faciunt sive de agris, sive de silvis, vel roncora, aut ubicumque, nos eos eiiciamus foras."

Frankovska država

Frankovska država (768-814)

Po neuspešnem bolgarskem prodoru v Panonijo in njeni ponovni osvojitvi je kralj Ludvik Nemški okoli leta 840 Panonijo podelil v fevd beguncu z Moravske, Pribini. Leta 847 je bil Pribina imenovan za grofa, ozemlje Spodnje Panonije pa je postalo njegova last. Sedež njegove oblasti je bil v Blatenskem Kostelu na današnjem Madžarskem. Leta 861 je Pribino nasledil sin Kocelj, ki se je iztrgal frankovskemu vplivu. Kocelj je podpiral slovanski misijon svetega Cirila in Metoda ter oviral delovanje salzburških misijonarjev. Okoli leta 876 je bil odstranjen, s čimer se je končalo kratko obdobje samostojnosti spodnjepanonske slovanske kneževine, ozemlje pa je bilo ponovno vključeno v Vzhodno marko. V času vladavine Arnulfa Koroškega je Koroška postala središče Vzhodne marke in pridobila precejšnjo samostojnost znotraj cesarstva. Na slovenskem ozemlju se je v tem času krepila fevdalizacija, vendar je proces ob koncu 9. stoletja prekinil prodor Madžarov.

Po porazu Bavarcev v bitki z Madžari pri današnji Bratislavi leta 907 je ozemlje osrednje Slovenije za približno pol stoletja prišlo pod madžarsko oblast. Fevdalni sistem se je zato začel oblikovati šele po porazu Madžarov pri Augsburgu leta 955 in po ponovni vključitvi tega ozemlja v Sveto rimsko cesarstvo v 10. in 11. stoletju.

V Svetem rimskem cesarstvu

Nastanek Koroške vojvodine ob razdelitvi Bavarske vojvodine leta 976

Koroška vojvodina leta 990

Po novi osvojitvi je bila spremenjena tudi upravna organizacija, ki je temeljila na mejnih grofijah (markah oz. krajinah). Cesar Oton II. je Koroški, ki je leta 976 postala vojvodina, podredil sosednje mejne grofije: Karantansko marko, Podravsko, Savinjsko, Kranjsko, Istrsko marko in Furlansko ter Veronsko marko. Ta "polsamostojna" tvorba je obstajala do začetka 11. stoletja, ko so se začele oblikovati dežele. V tem obdobju se je utrdil fevdalni sistem, naselile so se pomembne plemiške rodbine, nastali so prvi gradovi okrepila se je kolonizacija in uveljavil se je hubni sistem delitve obdelovalne zemlje. Iz tega časa izvirajo tudi Brižinski spomeniki.

Iz mejnih krajin in iz nekaterih zaključenih ozemelj, ki so jih obvladovale velike plemiške družine, so se v visokem srednjem veku na področju Slovenije izoblikovale zgodovinske dežele Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška, Trst in Istra, vključene v Sveto rimsko cesarstvo.

Prihod in utrditev Habsburžanov

Širjenje vpliva Habsburžanov

  posesti do leta 1282

  pridobljeno med leti 1282 in 1521

  pridobljeno med leti 1521 in 1650

  pridobljeno med leti 1650 in 1700

  pridobljeno med leti 1700 in 1800

  pridobljeno med leti 1800 in 1815

  pridobljeno po letu 1815

Leta 1246 so izumrli štajerski in avstrijski vojvode Babenberžani. Za njihovo dediščino sta se spopadla ogrski kralj Bela IV. in češki kralj Otokar II. Přemysl, ki je leta 1260 dokončno prevladal. Leta 1269 je brez potomcev umrl Ulrik III. Spanheim, koroški vojvoda in kranjski deželni knez. Otokar II., njegov bratranec, je takoj zasedel spanheimske posesti. Leta 1272 je Otokar II. z izvolitvijo za generalnega poglavarja prevzel oblast še v Furlaniji in s tem obvladal celotno ozemlje od Češke do Jadranskega morja. Otokar II. je naletel na odpor preostalega visokega plemstva. Rimsko-nemški kralj Rudolf I. Habsburški je zahteval vrnitev novopridobljenih Otokarjevih posesti. Spor se je razrešil leta 1278 z bitko na Moravskem polju, v kateri je Otokar II. izgubil življenje. Potolkli so ga sorodniki Siegfrieda Marenberškega, štajerskega plemiča, ki ga je Otokar II. dal usmrtiti brez sodnega procesa.

Po padcu Otokarja II. se je na tem prostoru vzpostavilo ravnotežje med Habsburžani in majnhardinsko vejo Goriških grofov. Rudolf I. je leta 1282 Avstrijo in Štajersko podelil v fevd sinovoma Albrehtu in Rudolfu II., Koroško v fevd Goriškim, Kranjsko pa Goriškim v zastavo. Ko so Goriški-Majnhardinci leta 1335 izumrli, so za njimi dedovali Habsburžani. Leta 1374 so dedovali dve manjši deželi, ki so si ju ustvarili pripadniki albertinske veje Goriških grofov, Pazinsko grofijo v Istri in Grofijo v Marki in Metliki v Beli krajini. Njihove posesti so dosegle Jadransko morje leta 1366, ko so se jim podredili gospodje Devinski, še pomembnejša pa je bila na tem območju pridobitev mesta Trst leta 1382.

Posesti Celjskih grofov sredi 15. stoletja

Oblast Habsburžanov je začasno ogrozil vzpon Celjskih grofov. Ta se je začel v drugi tretjini 14. stoletja: leta 1333 so dedovali po Vovbržanih, leta 1341 dobili grofovski naslov, povezava s cesarjem Sigismundom Luksemburškim pa jim je omogočila, da so se njihove posesti razširile še na Ogrsko in Hrvaško. Sigismund jih je leta 1436 povišal v državne kneze, kar je omogočilo razvoj posebne dežele, Celjske kneževine. Povišanje pa je sprožilo tudi vojno s Habsburžani, ki se je leta 1443 končala s poravnavo med Friderikom II. Celjskim in Friderikom III. Habsburškim. S poravnavo sta družini sklenili pogodbo o dedovanju, ki pa so jo po smrti zadnjega Celjana Ulrika II. leta 1456 Habsburžani morali ubraniti v vojni za celjsko dediščino (do leta 1460).

Prvi turški vpad je prizadel Belo krajino (1408). Po padcu Bosne (1463) so si sledili bolj uničujoči vpadi, ki so zaobjeli tudi Kranjsko, Koroško in Štajersko (1473, 1476, 1478, 1480, 1483). Sledili so si turški vpadi v času vladanja sultana Sulejmana I., ko so Turki zavzeli Beograd (1521) in Budim (1526), ter leta 1529, ko so Turki prvič oblegali Dunaj.

Kmečki upori na Slovenskem:
- Koroški kmečki upor (1478),
- Slovenski kmečki upor (1515),
- Hrvaško-slovenski kmečki upor (1572),
- Drugi slovenski kmečki upor (1635),
- Tolminski kmečki upor (1713).

Leta 1461 se je Friderik III. zaradi dediščine ogrske krone zapletel v vojno z ogrskim kraljem Matijo Korvinom in s svojim bratom Albrehtom, ki je zahteval del avstrijske dediščine. Spopadi, ki so v glavnem potekali v Spodnji Avstriji, so zajeli tudi Štajersko, v njih pa so cesarju precej pomagale notranjeavstrijske čete. Končali so se z Albrehtovo smrtjo brez potomcev leta 1463. Toda leta 1469 je Štajersko, predvsem Spodnjo, močno prizadela fajda plemstva in najemniških čet z vladarjem. Tudi te spopade je spodbudil ogrski kralj. Končala se je z usmrtitvijo najemniškega poveljnika Andreja Baumkircherja leta 1471. Po letu 1479 se je zaradi imenovanja salzburškega nadškofa Friderik III. znova zapletel v dolgotrajno vojno z Matijo Korvinom. Korvin je bil uspešen in njegove čete so zasedle večino Štajerske, Kranjske, Reko in vojvodino Avstrijo ter leta 1485 vkorakale na Dunaj. Oblast nad temi deželami so Habsburžani znova dobili šele po njegovi smrti, ko je ozemlja zasedel Maksimilijan I. Habsburški.

Konec srednjega veka, v 15. in 16. stoletju, so dogajanja na tem območju zaznamovali turški vpadi. Nezadovoljstvo s preslabo fevdalno obrambo zoper Turke in uvajanje novih, predvsem naturalnih davkov in tlake, so tudi na Slovenskem povzročili kmečke upore. Največji je 1515 zajel skoraj vse slovensko ozemlje. Iz tega leta je ohranjena Nova pesem kranjskih kmetov, v kateri so zapisane prve tiskane slovenske besede. Slovenski izsek nje:

"Stara prauda" ... "Leukhup leukhup leukhup leukhup woga gmaina".

Leta 1518 se je v Innsbrucku zvrstilo zasedanje vseh deželnih stanov dednih habsburških dežel. Na enotnem deželnem zboru so si zadali nalogo, da obrambno povežejo dedne dežele v trajno, trdno in enotno zvezo in da sodelujejo Notranjeavstrijske in Zgornjeavstrijske dežele v obrambi zoper Turkov. Na zasedanju so določili dedno celovitost habsburških dednih dežel.

Leta 1572/1573 so se v skupnem uporu povezali slovenski in hrvaški kmetje. Ozadje sega v Zagorju, kjer je k uporu prispevalo kruto ravnanje s kmeti s strani fevdalcev, ki se je odražalo v dajatvah, pretirani tlaki, brezpravnosti podložnikov, izvajanje terorja nad kmečkim prebivalstvom. Ko so številne pritožbe cesarju ostale neuslišane, so se kmetje zarotili, da bi se uprli s svojimi vrstniki v sosednjih deželah Štajerski in Kranjski ter z nižjimi sloji meščanov. Upori so se s krvavimi porazi nadaljevali vse do prve polovice 18. stoletja.

Reformacija in protireformacija

Trubarjev Abecednik (1550)

Dalmatinova Biblija
(1583)

Sredi 16. stoletja se je na Slovenskem razmahnila reformacija pretežno luteranske smeri in postavila temelje slovenskega knjižnega jezika in s tem oblikovanja slovenske jezikovne skupnosti. Primož Trubar je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Abecednik in Katekizem. Protestanti so izdali še ok. 50 drugih knjig v slovenščini, med drugim je Adam Bohorič napisal prvo slovensko slovnico (Articae Horulae (1584), leta 1584 je Jurij Dalmatin izdal prevod celotnega Svetega pisma. Kot slovenski protestanti so delovali tudi Jurij Juričič, Matija Klombner, Sebastijan Krelj, Felicijan Trubar, Andrej Savinec idr.

Katoličani prav tako v tej epohi niso bili nedejavni. Lenart Pachernecker je leta 1575 izdal prvi (danes neohranjeni) slovenski katoliški katekizem, Antol Vramec pa je izdal prvo slovensko zgodovinsko knjigo Kronika. Delovali so tudi Janez Čandek, Andrej Recelj idr.

V začetku 17. stoletja sta knežji absolutizem in katoliška cerkev v procesu protireformacije in katoliške prenove zatrli protestantizem in hkrati za nekaj časa zavrli književnost v slovenskem jeziku. To je uresničeval predvsem ljubljanski škof Tomaž Hren.

Obdobje baroka

Po koncu protireformacije je Katoliška cerkev skupaj z habsburško oblastjo utrjevala vero in graščine, gradila cerkve in samostane, pri čemer so pomembno vlogo imeli jezuiti. Slovenske dežele so bile posredno prizadete tudi zaradi tridesetletne vojne (1618–1648) in kasnih spopadov proti Turkom; prebivalstvo je bilo precej obremenjeno z davki, prispevki za vojsko in utrjevanjem graščin.

Kulturno obdobje baroka je bilo zelo plodno. Najpomembnejši predstavnik tega časa na Slovenskem je Janez Vajkard Valvasor (1641–1693), ki je v svojem monumentalnem delu Slava vojvodine Kranjske zbral podrobne opise mest, gradov, običajev, narave, sakralnih objektov in zgodovinskih dogodkov. Njegovo delo je postalo referenca za razumevanje slovenskega prostora in kulture ter prispevalo k evropski prepoznavnosti slovenskih dežel. Prav tako pomembni predstavniki so bili: Janez Ludvik Schönleben (1618–1681), zgodovinopisec, Janez Krstnik Dolničar (1626–1692), pravnik in župan Ljubljane, Janez Svetokriški (1647–1714), avtor, pridig in pisec, Romuald Štandreški (1676–1748), kapucin in pridigar idr.

Terezijanska in jožefinska doba

Dežele Notranje Avstrije leta 1794
(pred Napoleonovimi osvojitvami)

V času vladanja Marije Terezije in njenega sina, cesarja Jožefa II. (1765–1790), ko je bila med drugim uvedena tudi splošna šolska obveznost in vpeljano osnovno šolstvo v slovenskem jeziku (1774), se je s kulturno jezikovno akcijo slovenskih izobražencev začenjalo oblikovanje ideje o obstoju posebnega slovenskega naroda. Oba vladarja sta izvedla še številne druge reforme, vendar je moral Jožef II. nekatere najbolj radikalne razveljaviti še pred svojo smrtjo. Med pomembnejšimi ukrepi, ki so se obdržali, sta nevoljniški patent, ki je podložnikom podelil osebno svobodo, in tolerančni patent, ki je znova dovolil naselitev Judov in protestantov. Marija Terezija je tudi izpeljala prvi popis prebivalstva (1754), uvedla je obvezno sajenje krompirja (1767) in ukinila med-deželne carine (1775). Jožefa II. je kratko nasledil njegov brat, zmerni reformist Leopold II. (1790–92), tega pa konservativni sin Franc II.

Pod Francozi

Ilirske province

Ob koncu 18. stoletja so slovenske dežele dosegli spopadi v francoskih revolucionarnih vojnah. Leta 1797, ob koncu vojne prve koalicije, so francoske čete za kratek čas zasedle tudi del današnjega slovenskega ozemlja.

Ob podpisu campoformijskega miru je celotno slovensko etnično ozemlje prišlo v okvir Habsburške monarhije, saj so Habsburžani v zameno za Lombardijo in Avstrijsko Nizozemsko dobili nekdanjo beneško Istro in Benečijo.

Po vojni tretje koalicije in podpisu bratislavskega miru (1805) je monarhija izgubila tudi obe pokrajini, ki sta pripadli francoskemu Italijanskemu kraljestvu.

Po novem porazu Avstrijskega cesarstva leta 1809 je Napoleon s schönbrunnskim mirom habsburški monarhiji iztrgal jugozahodne slovenske dežele (do Save) in na ozemlju zahodne Koroške, Kranjske, Goriške, Trsta, Istre, Dalmacije, Hrvaške južno od Save, in Vzhodno Tirolsko (Osttirol) ustanovil Ilirske province (1809–1813) z glavnim mestom Ljubljano. Province so bile popolnoma odvisne od Francije, čeprav so bile njen sestavni del samo administrativno. Motivi za njihovo ustanovitev so bili predvsem strateški in gospodarski (kopenska povezava z Osmanskim imperijem, blokada avstrijskega dostopa do Sredozemlja). Kratkotrajna francoska vladavina je spremenila davke, uvedla reforme prava (Code Napoleon) in izboljšala položaj slovenščine v šolah, fevdalizma pa ni odpravila, čeprav je to načrtovala.

Propad Napoleonove politične tvorbe, je bila prva priložnost za južnoslovanske narode, da bi se združili v eno državo, saj so se ravno v tistem obdobju Srbi osvobajali izpod Osmanskega imperija. Za združitev "južnoslovanskih plemen" je bilo nato potrebnih nadaljnjih sto let, do konca 1. svetovne vojne. Skozi celotno 19. stoletje pa sta se kljub temu razvijala slovenski jezik in narodna zavest, kar je kasneje, v 20. stoletju vplivalo na kulturni in politični pristop Slovencev do jugoslovanske države. Izboljšan položaj slovenščine in nekateri drugi vplivi francoske zasedbe približno polovice današnje Slovenije, pa tudi vplivi idej francoske revolucije so pospešili oblikovanje zavesti o obstoju slovenskega naroda. Že pred francosko zasedbo so intelektualci, mdr. Anton Tomaž Linhart v zgodovinopisju in dramatiki, Jernej Kopitar v jezikoslovju, Valentin Vodnik v šolstvu, uredništvu pomembnega častnika Lublanske novize pripomogli k uveljavljanju predstave o etnični enotnosti slovanskih (slovenskih) prebivalcev Kranjske, južnega dela Štajerske, Koroške, Goriške in dela Istre ter tržaškega zaledja. Vendar je bilo takšno prepričanje značilno predvsem za del izobražencev, med širšim slojem pa je kratka francoska zasedba ostala v spominu predvsem po visokih davkih, spremembi tradicionalnih trgovskih tokov in slabi gospodarski situaciji, ki so bili posledica Napoleonovih vojn z evropsko koalicijo.

Predmarčna doba

Leta 1843 so začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice,
ki so pomembno prispevale pri oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika in prepričanja o pomenu slovenskega naroda

Ilirsko kraljestvo (1822–1849)

V 30. in 40. letih 19. stoletja so slovensko govoreče izobražene elite z redkimi izjemami zavrnile ideologijo ilirizma, ki je predvidevala nastanek enega južnoslovanskega (ilirskega) naroda in skupnega knjižnega jezika ter za tisti čas še nekoliko utopično, tudi nastanek južnoslovanske države. Prepričanje o posebni slovenski identiteti je izviralo predvsem iz verovanja v obstoj slovenske jezikovne skupnosti, ki je bila utemeljena na književni tradiciji iz časa delovanja slovenskih protestantov v 16. stoletju, ter na tedanji živahni slovstveni dejavnosti. Vrednost slovenskega jezika je dvignilo zlasti delovanje pesnika Franceta Prešerna, ki je dokazal, da je slovenščina primerna tudi za visoko kulturo. Poleg tega je individualnost slovenščine dokazovala tedanja slavistika (Jernej Kopitar, Pavel Jozef Šafárik). Ker je tedaj veljalo, da so jezikovne skupnosti enake narodom, se je med izobraženci vse bolj širilo prepričanje o obstoju slovenskega naroda.

V predmarčni dobi se je nadaljevala modernizacija vasi in začela industrializacija. Velika pričakovanja je vzbudila zlasti gradnja Južne železnice, ki je povezovala Dunaj in Trst ter je potekala čez slovenske dežele.

V evropski pomladi narodov, marca in aprila 1848 je nastal prvi slovenski politični program imenovan »Zedinjena Slovenija«, ki je zahteval združitev vseh dežel, naseljenih s Slovenci, v kraljestvo Slovenija, znotraj Avstrijskega cesarstva. Hoteli so, da bi bil slovenski jezik enakopraven v šolah, uradih in na javnih površinah.

V ustavnem obdobju

Dežele Avstro-Ogrske po 1867

Leta 1867 so slovenski poslanci na deželnih volitvah na Kranjskem že dobili večino. Tega leta je z razdelitvijo države na ogrski in avstrijski del, nastala Avstro-Ogrska. Večji del današnjega slovenskega ozemlja je ostal v avstrijskem delu monarhije, le Prekmurje je ostalo v ogrskem. Že leta 1866, ko je Avstrija izgubila vojno z Italijo in Prusijo si je Italija priključila Benečijo. Beneški Slovenci so tako prišli pod Italijo, kar je potrdil formalni plebiscit.

Slovenska politična gibanja v tem času je zaznamoval najprej skupni narodnostni boj vseh Slovencev (obdobje slogaštva), kasneje pa so se poglabljala politična razhajanja, zlasti v 80. in 90. letih 19. stoletja, ki je bilo obdobje kulturnega boja med katoliško in liberalno strujo meščanskih politikov. V začetku 20. stoletja se uveljavljajo tudi socialdemokratska politična združenja, ki so jih vodili razumniki, sodelavce pa iskali med vse številčnejšim delavstvom. Predvsem v začetku 20. stoletja so se precej okrepila prizadevanja za državnopravno in tudi kulturno povezovanje z Južnimi Slovani, predvsem s Hrvati. Zamisel o trialistični preureditvi Avstro-Ogrske, s katero bi Hrvati, Slovenci in Srbi v monarhiji dobili posebno državno enoto je imela pristaše v katoliškem in liberalnem taboru, med izobraženci so se mnogi zavzemali za tesno kulturno in jezikovno povezovanje z ostalimi slovanskimi narodi v monarhiji, ter celo za opustitev slovenskega jezika (neoilirizem).

Prva svetovna vojna

Avstrijska pehota v 1. svetovni vojni

Prva svetovna vojna je Slovencem prinesla velike žrtve, zlasti dvanajst bitk na Soči. V avstro-ogrsko vojsko je bilo vpoklicanih več sto tisoč slovenskih rekrutov, več kot 30.000 pa jih je umrlo. Več sto tisoč Slovencev iz Goriške in Gradiške je bilo naseljenih v begunska taborišča v Italiji in Avstriji. Medtem ko so bili begunci v Avstriji deležni dostojnega ravnanja, so bili slovenski begunci v italijanskih taboriščih obravnavani kot državni sovražniki, med letoma 1915 in 1918 pa jih je več tisoč umrlo zaradi podhranjenosti in bolezni.

Slovenci so že poskušali urediti svoj narodni položaj v skupni državni enoti s Hrvati in Srbi v okviru habsburške monarhije. Zahtevo, znano kot Majniška deklaracija, so podali slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu spomladi 1917. Vladajoči krogi habsburške monarhije so zahtevo sprva zavrnili, poznejše pobude vlade za federalizacijo monarhije (npr. oktobrski manifest cesarja Karla I.) pa je zavrnila večina slovenskih politikov, ki se je že nagibala k neodvisnosti. Ohranitev reformirane države je najdlje zagovarjal nekdanji načelnik Slovenske ljudske stranke in zadnji kranjski deželni glavar, Ivan Šusteršič, ki pa je imel le malo pristašev in vpliva.

Obdobje med obema vojnama

Rudolf Maister

Po porazu Avstro-Ogrske in centralnih sil sta hrvaški Sabor v Zagrebu in Ljudski zbor v Ljubljani 29. oktobra 1918 razglasila narodno osvoboditev in ustanovitev samostojne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s središčem v Zagrebu.

Major Rudolf Maister je 1. novembra 1918 v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom podpolkovnikom Antonom Holikom razglasil Maribor in Spodnjo Štajersko za posest Države SHS in s prevzemom vojaškega poveljstva nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko zagotovil pripadnost Spodnje Štajerske Sloveniji.

Nevarnost napada Italije, ki je na podlagi londonskega sporazuma iz leta 1915 zasedla Primorje in dele Dalmacije, po vojni še ne definirane meje, odsotnost mednarodnega priznanja in pritisk Srbov po združitvi v skupno državo, so povzročili da se je 1. decembra 1918 Država SHS združila z Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, katera se je 3. oktobra 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo.

Leta 1919 so jugoslovanske čete zasedle Prekmurje in ga priključile Kraljevini Jugoslaviji.

Plebiscitni coni Koroške; A in B s pogoji za volilno pravico.

Po koroškem plebiscitu oktobra 1920 je večina dežele Koroške pripadla Avstriji.

S podpisom rapalske pogodbe (1920) je bila urejena meja z Italijo, ki je dobila celotno zahodno Slovenijo, kot vojni plen zaradi sodelovanja na strani Antante. Ta pogodba je od skupno 1,3 milijona prebivalcev Slovencev, na italijanski strani pustila približno 327.000 slovenskih prebivalcev. Po prevzemu oblasti v Italiji so bili fašisti podvrženi politiki nasilne fašistične italijanizacije. To je povzročilo množično izseljevanje Slovencev, zlasti srednjega razreda, iz Slovenskega primorja in Trsta v Jugoslavijo in Južno ter Severno Ameriko. Tisti, ki so ostali, so organizirali več povezanih mrež pasivnega in oboroženega odpora. Najbolj znana je bila militantna antifašistična organizacija TIGR, ustanovljena leta 1927 za boj proti fašističnemu zatiranju slovenskega in hrvaškega prebivalstva v Julijski krajini.

Večinski del slovenskega naroda v jugoslovanski državi, ki je bila popolnoma centralistično urejena, ni užival nobene ustavnopravne avtonomije, je pa zaradi kompaktne etnične naselitve in zaradi prevlade politične stranke SLS, ki se je zavzemala za avtonomijo, so tedaj Slovenci dejansko živeli dokaj avtonomno narodno življenje, ki ga tudi centralistična beograjska zakonodaja ni mogla spodnesti.

Slovenija se je gospodarsko in kulturno dobro razvijala. V njenem političnem življenju pa je do uvedbe šestojanuarske diktature (1929) vladal hud boj med Slovensko ljudsko stranko in liberalno Jugoslovansko demokratsko stranko.

Druga svetovna vojna

Letak iz leta 1938 (po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu), ki ga je izdala KPS

Adolf Hitler, Martin Bormann in drugi med obiskom okupiranega Maribora 26. aprila 1941.

Ko so k trojnemu paktu leta 1940 pristopile tudi Madžarska, Bolgarija in Romunija, se je močno povečal pritisk na Jugoslavijo, da bi tudi pristopila k paktu, za kar si je prizadeval Hitler, ki si je pred napadom na SZ želel zaščiti južni bok. Tako je prišlo 25. marca 1941 do podpisa pogodbe Kraljevine Jugoslavije z Nemčijo, čemur je dva dni kasneje, 27. marca, sledil puč, ki ga je vodil letalski general Dušan Simović. Regent knez Pavel je bil odstavljen in oblast je bila dodeljena mlademu prestolonasledniku Petru II.. Začasno vodenje vlade pa je prevzel Simović. Hitlerju se Jugoslavija ni zdela več zanesljiva partnerica, zato so Nemci in njihovi zavezniki 6. aprila 1941 po načrtu Marita, brez vojne napovedi napadli Kraljevino Jugoslavijo. S tem se je začela druga svetovna vojna v Jugoslaviji in tudi na Slovenskem. Odpor jugoslovanske kraljeve vojske je bil zgolj simboličen, saj so zaradi počasne mobilizacije uspeli zbrati le polovico nabornikov pa tudi vojaška oprema in doktrina Srbije iz balkanskih vojn in prve svetovne vojne sta bili zastareli. Tako so nemške čete 10. aprila že dosegle Zagreb in 12. aprila Beograd. Italijanska vojska je svoj napad začela šele 11. aprila, ko se je vključila tudi Madžarska. Tedaj je bila nemška vojska že v Karlovcu. Italijanska vojska se je razcepila na dva dela: en del je prodiral proti Ljubljani in naprej preko Kočevja, drugi del pa je prodiral preko Dalmacije. Nemška vojska je vdrla tudi iz Bolgarije in z mobiliziranimi enotami zlahka preprečila umik Jugoslovanske vojske na solunsko fronto.

Kmalu po napadu je nastal slovenski Narodni svet pod vodstvom Marka Natlačena, ki je pozival k mirni predaji orožja in vdaji okupatorju. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske je Madžarska zasedla večino Prekmurja. Pod oblastjo NDH se je leta 1941 znašlo pet slovenskih naselij: Bregansko selo, Nova vas pri Bregani, Jesenice na Dolenjskem, Obrežje in Čedem. Šlo je za ozemlje veliko približno 20 kvadratnih kilometrov, na katerem je takrat živelo približno 800 prebivalcev.

Okupatorji so na zavzetem ozemlju že poleti 1941 začeli izvajati vojne zločine in voditi raznarodovalno politiko, z namenom da izbrišejo slovenski narod. Narodno zavedne prebivalce so izganjali ter jih pošiljali v koncentracijska in uničevalna taborišča. Holokavst nad Judi je bil izveden tudi na Slovenskem. Množično so pobijali civiliste, sploh v okviru organiziranega streljanja talcev. Nemci so na okupiranih območjih vršili tudi prisilno mobilizacijo. S politiko terorja in etničnega čiščenja so okupatorji skušali Slovenijo potujčiti in njene dele priključiti svojim državam.

Okupacijske meje v Sloveniji 1941-1945. Mejne črte in zasedbena ozemlja.

Italijani so na svojem okupiranem ozemlju na začetku vodili zmerno politiko. Tako so dovoljevali dvojezičnost, italijanski jezik so v šole uvedli zgolj kot učni predmet, dovoljevali so vsa nepolitična, kulturna in športna društva. Na zasedenem ozemlju, ki so ga sestavljala Ljubljana, Notranjska in Dolenjska s približno 320.000 prebivalci, je Italija ustanovila Ljubljansko pokrajino (italijansko Provincia di Lubiana). Po prvih uspešnih uporniških akcijah prebivalcev na zasedenem ozemlju, je italijanska oblast spremenila politiko in začela izvajati program etničnega čiščenja. Izvedba tega naklepa je privedla do izgona približno 35.000 civilistov, od katerih je v italijanskih koncentracijskih taboriščih, v letih 1942 in 1943, umrlo od lakote in bolezni okoli 3500 moških, žensk in otrok. Da je šlo za poskus etničnega čiščenja, izhaja ne samo iz zelo velikega števila ubitih in razseljenih, ampak tudi iz izjav in ukazov visokih italijanskih oficirjev, predvsem pa iz vsebine zloglasne okrožnice 3C, ki jo je podpisal 1. marca 1942 general Mario Roatta.

"Pokončati je treba vse moške, tega prekletega plemena"

— (Benito Mussolini, šef italijanske vlade, v Gorici 31. julija 1942)

Že 21. aprila 1941 je Richard Heidrich, poveljnik nemške tajne službe Sicherheitsdienst izdal povelje za izgon 260.000 Slovencev v Srbijo. — Na sliki: Nemški vojaki stražijo slovenske izgnance v taborišču v Mariboru pred izgonom v Srbijo.

Nemška oblika zasedbe je bila najhujša. Nemci so prepovedali vse slovenske časopise, nemški jezik so v šole uvedli kot učni jezik, odrasle so nasilno vpisovali v Štajersko domovinsko zvezo (na Štajerskem) in Koroško ljudsko zvezo (na Koroškem) oz. v njune oborožene oddelke. Uradovalni jezik je prav tako postala nemščina. Odvzeli so 600 otrok, ki so po videzu zadoščali kriterijem arijske rase in jih dodelili organizaciji Lebensborn, uvedli so nacistične zakone, kasneje so začeli z vojaško mobilizacijo prebivalstva, kar je bilo v nasprotju z mednarodnim pravom.

Škof Rožman in visoki fašistični komisar Emilio Grazioli, 20. aprila 1941.

Na Slovenskem so bile že pred vojno legalne politične stranke (katoliška, liberalna in socialdemokratska) usmerjene izrazito protikomunistično, nekateri politiki so zagovarjali (delno) zavezništvo z nacisti in fašisti. Od prvih dni okupacije so škof Gregorij Rožman in mnogi slovenski politiki izrazili zvestobo ter začeli sodelovati z novo fašistično oblastjo, v nasprotju s stališči jugoslovanske vlade v izgnanstvu in zahodnih zaveznikov. Zaradi nasilnega obračunavanja komunistov s svojimi nasprotniki, zlasti z ovajalci, in spoznanja, da so po vojni želeli prevzeti oblast po sovjetskem vzoru, predvojne stranke so OF nasprotovale. Pomladi 1942 so ustanovile lastno ilegalno politično predstavništvo, Slovensko zavezo. Slovenska zaveza je bila uradno podrejena jugoslovanski vladi v izgnanstvu, ki je sprva priznavala izključno četniško gibanje. Vendar je v kolaborantskem taboru dejansko vojaško iniciativo imela katoliška struja. Da bi uničil partizanstvo, so vojaško kolaborirali z okupatorji in jim ovajali ter izročali privržence OF.

Prapor OF SN

Seja IO OF Slovenije leta 1944 v Dohliču (Bela Krajina)

26. aprila 1941, je bila v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta (ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo preimenovana v Osvobodilno fronto slovenskega naroda). Njen namen je bil organiziran oborožen odpor proti okupatorju in osvoboditev slovenskega ozemlja. Ustanovne skupine te fronte so bile: ilegalna Komunistična partija Slovenije, del krščanskih socialistov, demokratični del liberalnega telovadnega društva Sokol in del nepovezanih levo usmerjenih kulturnikov. V spomin na ta dogodek je bil določen 27. april kot praznik dneva upora proti okupatorju. 22. junija je bilo ustanovljeno glavno poveljstvo partizanskih sil in na isti dan so bile objavljena Gesla osvobodilnega gibanja OF. 1. novembra 1941 so bile objavljene tudi Temeljne točke OF, katerih 8. in 9. točka sta bili napisani pod vplivom atlantske listine.

Kot odgovor na trans, ki ga je ob Hitlerjevem obisku tri dni pred tem doživela večina mariborskih Nemcev, so 29. aprila 1941 protinacistično razpoloženi slovenski mladinci pod vodstvom Bojana Ilicha v Volkmerjevem prehodu v Mariboru zažgali dva osebna avtomobila nemške civilne uprave, kar je bila prva odporniška diverzantska akcija v nemško-okupirani Sloveniji.

Čeprav je moč OF vse bolj naraščala, je kolaborantsko-protikomunistični tabor zavračal sodelovanje z njo in se je vpliv KPJ v OF še okrepil. Napetosti med OF in kolaborantskim taborom so se vse bolj zaostrovale. Od februarja 1942 se za razmere na Slovenskem že lahko uporabi izraz bratomorna vojna, saj sta obe strani izvajali nasilje druga nad drugo. Prva proti-partizanska enota je bila Legija smrti. Ko je Mussolini odobril ponudbo Slovenske ljudske stranke za vojno kolaboracijo proti partizanom, so julija 1942 fašistične oblasti ustanovile Prostovoljno protikomunistično milico (PPKM, znano tudi kot Vaške straže), ki je delovala pod poveljstvom italijanske vojske in v katero so slovenske stranke poslale služiti svoje strankarske enote (predvsem katoliška Slovenska legija). Pri nastanku kolaborantskih enot je pomembno vlogo odigrala tudi katoliška cerkev, s škofom Rožmanom na čelu. Te enote so se borile z Italijani, proti partizanom. Udeleženi so bili tudi v spopadih med Roško ofenzivo, ko so Italijani pobili mnoge partizane, streljali talce, tisoče civilistov poslali v taborišča, sežigali vasi.

Leon Rupnik, Erwin Rösener in Gregorij Rožman

Z Dolomitsko izjavo iz februarja 1943 je KP prevzela monopol nad OF, s čimer je ta dokument formalno priznal njeno vodilno vlogo v NOB. 3. septembra istega leta je Italija kapitulirala. Dotedanje italijansko okupacijsko območje in Primorsko je zasedel Nemčija ter jo preoblikoval v Operacijsko cono Jadransko primorje. Kasneje so partizani uničili četnike pri Grčaricah in PPKM med zavzetjem gradu Turjak. Še v istem mesecu so nacisti ustanovili Slovensko domobranstvo, paravojšako in novo kolaboracijsko gibanje pod poveljstvom SS-a, ki je nadomestilo PPKM. Domobranci so prisegli, da se bodo borili z nemško oboroženo silo (pod poveljstvom nemških generalov in Hitlerja) proti partizanom in zaveznikom. V nemško-domobranskih ofenzivah partizanske izgube so veliko narastle, Črna roka je pa likvidirala pristaše OF. Z nemško okupacijo Madžarske in s tem tudi Prekmurja, marca 1944 je celotna Slovenija prešla pod nemško okupacijo. Leta 1943 je na Kočevskem nastalo znatno osvobojeno ozemlje na katerem je OF organizirala Kočevski zbor, na katerem je izvolila najvišji organ slovenske države, sprejela odločitev o priključitvi Primorske Sloveniji in izvolila delegacijo za II. zasedanje AVNOJ-a.

"Priključitev" Slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji
Vrhovni plenum OF je takoj po kapitulaciji Italije, 16. septembra 1943, proglasil priključitev Slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji. Ta sklep je 3. oktobra v Kočevju potrdil Zbor odposlancev slovenskega naroda. Tako je v takratnih razmerah slovensko Primorje postalo del slovenskega državnega ozemlja.

Sprejem partizanov v osvobojeno Ljubljano (9. maj 1945).

Na teheranski konferenci konec leta 1943 so zavezniki jugoslovanske (in s tem slovenske) partizane priznali kot soborce. S sporazumom Tito-Šubašić leta 1944 jih je Jugoslovanska vlada v izgnanstvu priznala kot svojo edino legitimno vojsko. Kljub pozivom jugoslovanske vlade v izgnanstvu, naj se domobranci priključijo partizanom in partizanskim ponudbam t. i. amnestije, so domobranci nadaljevali svoj boj na nacistični strani. Po zlomu Velikonemškega rajha maja 1945, so partizani v zaključnih operacijah vojne osvobodili Slovenijo, vključno z večino zgodovinske dežele Primorje, katero ozemlje je pred vojno pripadala Italiji. V Prekmurju jih je podprla tudi Rdeča armada, na prostoru Prlekije pa bolgarske enote. Partizani so zasedli oz. osvobodili tudi Trst in del avstrijske Koroške (do Celovca in Velikovca), vendar so se morali na pritisk zahodnih zaveznikov z obeh območij kmalu umakniti.

Vrhovnega poveljnika nemške vojske v jugovzhodni Evropi, Alexandra Löhra peljejo v štab 14. divizije, maj 1945

Nemška vojska v jugovzhodni Evropi se je uradno predala 9. maja v Topolšici, vendar so se prek Slovenije še naprej umikale številne nemške in kolaborantske enote z Balkana, ki so se želele predati zahodnim zaveznikom. Zato so se spopadi zavlekli še v teden po uradni kapitulaciji. Zadnja bitka druge svetovne vojne na Slovenskem in ena izmed zadnjih v Evropi je potekala na Poljani (pri Prevaljah) med 14. in 15. maja 1945. S to bitko se je uradno končala 2. svetovna vojna na Slovenskem.

Druga svetovna vojna je terjala 84.000 medvojnih slovenskih žrtev. Za 90 % medvojnih žrtev so bili odgovorni okupatorji in kolaborantske enote, za 8 % pa partizani. Po vojni je Komunistična partija Jugoslavije prevzela oblast. Ob koncu maja je britanska vojska – pod pretvezo, da pripadnike Slovenske narodne vojske pelje v Italijo, 11.700 beguncev, ki so se umaknili na Koroško – vrnila v Jugoslavijo. Tod so komunisti obračunali s svojimi nasprotniki, jih ustrelili in vrgli v jame in brezna. Vida Deželak Barič ocenjuje, da je bilo po vojni izvensodno pobitih 13.781 posameznikov, od katerih je bilo največ nekdanjih domobrancev ter pripadniki drugih vojaških enot (četniki, policijski varnosti zbor, člani nemških enot itd) (11.616). Civilistov je bilo 1403, ali 10 %. Med civiliste je štela tudi 529 žrtev nemške manjšine, ki naj bi bili člani Kulturbunda idr. folksdojčerskih organizacij, ki so sodelovale v represijah nad Slovenci. oblasti pa so na Slovenskem obračunale s svojimi nasprotniki, tudi s povojnimi (izvensodnimi) poboji, ki so terjali 13.781 žrtev (od teh so bili 90 % pripadniki kolaborantskih vojaških enot). Doslej je evidentiranih okoli 700 grobišč v današnji Republiki Sloveniji.

Nastanek federativne Jugoslavije

Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju (oktober 1943) se je odločil za vključitev Slovenije v novo Jugoslavijo, ki je bila ustanovljena na zasedanju AVNOJ v Jajcu novembra 1943. Na tretjem zasedanju AVNOJ-a v Beogradu je 10. avgusta 1945 nova Jugoslavija dobila ime Demokratična federativna Jugoslavija (DFJ). Ime se je namerno izognilo omembi državne ureditve nove države, kar naj bi skladno s sporazumom Tito-Šubašić, podpisanem na Visu 16. junija 1944. Na volitvah v ustavodajno skupščino 11. novembra 1945, kjer meščanske stranke dejansko niso sodelovale, je prepričljivo zmagala Ljudska fronta, katere nosilec je bil Tito. 29. novembra 1945 je ustavodajna skupščina razglasila republiko in spremenila ime države v Federativna ljudska republika Jugoslavija. Slovenija se je takrat imenovala Ljudska republika Slovenija.

17. decembra 1945 je predsedstvo SNOS-a sprejelo zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, s katero so podržavili zemljo tujcev, cerkve, bank in podjetij, okupatorjevih sodelavcev in veleposestnikov. Na ta način so podržavili 266.500 ha zemlje, od katerih sta dve tretjini postali last države, preostalo tretjino pa so razdelili majhnim kmetom. Ustanavljati so se začele zadruge, s čimer se je v Sloveniji začela kolektivizacija.

Decembra 1946 je podržavljanju zemlje sledilo še podržavljanje podjetij. V letu 1946 so nacionalizirali okoli 500 podjetij, leta 1948 pa še dodatnih 700. V naslednjem letu se je v celotni Jugoslaviji začela izvajati prva petletka, ki je imela za cilj elektrifikacijo in industrializacijo države. Hkrati s tem so začeli v nekaterih podjetjih v Sloveniji uvajati samoupravljanje, ki so ga nato junija 1950 tudi uzakonili.

Slovenija je 17. januarja 1947 med prvimi sprejela republiško ustavo, ki je uzakonjala republiško vlado, ministrstva in skupščino. Volivci pa so hkrati volili tudi zvezne predstavnike. Kljub vsemu je bila v Jugoslaviji težnja po prevladi centralizma očitna tudi na področju jezika. V armadi se je kot edini poveljevalni jezik uzakonila srbohrvaščina, saj naj bi bila armada nadnacionalna in eksteritorialna. Prav tako se je kot uradni in sporazumevalni jezik na zvezni ravni uporabljala samo srbohrvaščina, slovenščina pa je imela veljavo le na ozemlju Slovenije.

28. junija 1948 je Stalin v posebni resoluciji obtožil Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ) za oddaljevanje od marksistične in leninistične ideologije, ter sovražen odnos do Sovjetske zveze (ZSSR) in jo izključil iz te organizacije. Resničen razlog za spopad je bil spor med Stalinom in Titom, ker je slednji po drugi svetovni vojni želel večjo stopnjo samostojnega odločanja v jugoslovanski politiki. Tito je v spor s Stalinom prišel predvsem zaradi prizadevanj, da bi pod svojim vodstvom združil veliko balkansko federacijo vključno z Bolgarijo in Albanijo, kar pa sta poleg Stalina zavračali tudi bolgarska in albanska komunistična partija. Ko Tito kljub zahtevam Stalina ni želel odreči vojaške podpore partizanom na severu Grčije, ki so po koncu druge svetovne vojne skušali v državi prevzeti oblast je prišlo do odkritega spora med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Stalin se je zavzemal, da bi lahko imel le on nadzor nad grškimi komunisti. Ker so nekateri jugoslovanski komunisti podprli Stalina je jugoslovanska oblast začela izvajati aretacije in likvidacije tako imenovanih Informbirojevcev. Leta 1949 je Tito ustanovil Goli otok, koncentracijsko taborišče za tiste, ki so ali naj bi podpirali Stalina. V času informbiroja so v Jugoslaviji izključili iz KPJ okoli 60.000 članov, medtem ko so 16.312 ljudi poslali v razna taborišča (Goli otok, Grgur ...).

Po razkolu s Sovjetsko zvezo leta 1948, je Jugoslavija začela uvajati milejšo obliko socializma, katera je temeljila na družbeni lastnini in samoupravljanju. Leta 1963 se je FLRJ preimenovala v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ), Slovenija pa v Socialistično republiko Slovenijo.

V tem času so se začeli v Sloveniji med kulturniki in tudi med ostalimi intelektualci pojavljati dvomi o pravilnosti represivne politike, ki se je izvajala v celotni državi. Eden glavnih nasprotnikov takih metod je bil Edvard Kocbek, ki je leta 1951 na kongresu OF javno skritiziral državno politiko, zaradi česar so ga izključili iz partije. Njegov govor pa je kljub temu pripomogel k temu, da se je sodna in ideološka represija v državi nekoliko umirila.

Slovenija se je gospodarsko hitro razvijala, posebej še v petdesetih letih, ko se je dežela močno industrializirala. Po gospodarski reformi in nadaljnji gospodarski decentralizaciji Jugoslavije v letih 1965 in 1966, se je Slovenija med vsemi šestimi republikami najhitreje približevala tržnemu gospodarstvu. Slovenija je ustvarjala kar 2,5-krat večji družbeni produkt od državnega povprečja, kar je krepilo gospodarski razvoj in narodno samozavest. Ta samozavest se je kazala tako na gospodarskem kot kulturnem področju.

Grb SR Slovenije

Demokratizacija in osamosvojitev Slovenije

V povojni Jugoslaviji so sprva potekala trenja med zagovorniki centralizma na eni in federalizma na drugi strani, Slovenija pa je bila eden glavnih udeležencev teh sporov. Vendar so se v teh sporih slovenski politiki omejevali predvsem na položaj Slovenije v Jugoslaviji in niso razmišljali o osamosvojitvi Slovenije ter s tem o spremembi obsega jugoslovanske države. Začetek 1980-ih je bil v Jugoslaviji zaznamovan s smrtjo predsednika Josipa Broza - Tita, maja 1980. Kmalu potem so se začele kulturne, gospodarske in politične razmere zaostrovati, kar je v desetih letih privedlo do konca SFRJ. Okrepili so se nacionalizmi posameznih narodov. Vzplamtenju nacionalizmov je botrovala gospodarska kriza in njeno neuspešno reševanje (hiperinflacija: 31 % leta 1980, 135 % leta 1987, pomanjkanje osnovnih živil (olja, sladkorja, moke, pralnega praška ter goriv – uvoz nafte je pokril le 290 dni v letu in država je uvedla sistem "par" – "nepar" ter bencinske bone).

Prvo jasno zahtevo po demokratizaciji in neodvisnosti Slovenije je leta 1987 postavila skupina izobražencev v 57. številki Nove revije. Množičnejše zahteve po demokratizaciji in odpor proti centralistični Jugoslaviji je sprožila aretacija in sodni pregon treh sodelavcev političnega tednika Mladina in podčastnika JLA (Janez Janša, David Tasić, Franci Zavrl in Ivan Borštner). Pripadniki močnega civilnega gibanja so ustvarili Odbor za obrambo četverice, ki se je kasneje preoblikoval v Odbor za varstvo človekovih pravic, vodil ga je Igor Bavčar. Slovenska javnost je na iniciativo odbora z množičnimi demonstracijami protestirala proti procesu sojenja četverici, a vojaške oblasti niso popustile. Vsi štirje so bili obsojeni na zaporne kazni, ki so jih kasneje slovenske oblasti zmanjšale.

Zahteve po demokratizaciji in temeljiti preureditvi Jugoslavije so izražale tudi prve opozicijske stranke. Te so se sprva imenovale zveze, kot npr. Slovenska kmečka zveza, ki je nastala maja 1988, in Slovenska demokratična zveza, ki je nastala februarja 1989. Tudi slovenska oblast (komunisti), je začela spoznavati, da so možnosti za sožitje v Jugoslaviji vse manjše, in je začela braniti slovenske pozicije. To je bila posledica reformnih procesov v Zvezi komunistov, v kateri je pod vodstvom Milana Kučana začela prevladovati t. i. prenoviteljska struja. Ta se je postopoma začela odpovedovati oblastnemu monopolu, zlasti zaradi pritiskov opozicije in konflikta z Beogradom. To odpovedovanje se je najprej izrazilo v političnem geslu o nestrankarskem pluralizmu, nato pa v sestopu z oblasti.

Majniška deklaracija

Na protestnem zborovanju zaradi druge aretacije Janeza Janše je pesnik Tone Pavček 8. maja 1989 prebral majniško deklaracijo. Deklaracijo so podpisali Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratska zveza, Slovenska kmečka zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje, Socialdemokratska zveza Slovenije, Univerzitetna konferenca ZSMS in Društvo slovenskih skladateljev. Zahteve, izražene v majniški deklaraciji, so postale temeljni program nastajajočih strank demokratične opozicije. Osnovne točke deklaracije so bile zahteve po:

• suvereni državi slovenskega naroda,
• samostojnem odločanju o povezavah z južnoslovanskimi narodi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope,
• spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, vključno s političnim pluralizmom,
• taki družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo slovenskim državljanom.

Oblasti so na razglasitev skušale odgovoriti z alternativnim programom, temeljno listino Slovenije 1989, ki jo je Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije objavila 22. junija. Listina je še zagovarjala jugoslovansko državo, vendar pod pogojem, da bo dejansko federativna in demokratična. Nastajajoče opozicijske stranke, zlasti Zbor za ustavo, pa so zagovarjale doslednejše določbe o političnem pluralizmu in gospodarski suverenosti. Podpisalo jo je 420.000 ljudi, medtem ko je majniško deklaracijo podprlo nekaj več kot 100.000 podpisnikov.

Zaostritev razmer v Jugoslaviji

Slovenski komunisti so 20. januarja 1990, potem ko niso upoštevali nobene od njihovih pobud, zapustili 14. kongres ZKJ, ki je tako dokončno razpadla. V času ko je začela razpadati Sovjetska zveza, so se spori med Slovenijo in federacijo stopnjevali. Vrhunec so dosegli, ko so srbske oblasti napovedale Sloveniji gospodarsko blokado zaradi slovenske podpore kosovskim Albancem na zborovanju v Cankarjevem domu januarja 1989. Ob koncu leta se je konflkikt še zaostril. Pripadniki tedanjih slovenskih policijskih sil so s hrvaško pomočjo 1. decembra 1989 v akciji imenovani "Akcija Sever" preprečili prihod več sto Miloševićevim podpornikom z avtobusi iz Srbije v Ljubljano na "miting resnice", kjer naj bi z demonstracijami skušali očrniti tedanjo oblast, ker je nasprotovala srbski centralistični politiki. Prepoved in preprečitev mitinga sta dodatno zaostrili odnose med oblastmi v Sloveniji in Srbiji.

Marca 1990 je Slovenija razglasila gospodarsko samostojnost, aprila je na volitvah za predsednika slovenskega predsedstva zmagal Milan Kučan, na parlamentarnih volitvah pa je s 126 poslanskimi sedeži proti 240 zmagala organizirana opozicija-DEMOS, ki jo je sestavljala večina opozicijskih strank. Te stranke so bile: Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska stranka Slovenije, Krščanski demokrati, Zeleni, Slovenska kmečka zveza. Predsednik skupščine je postal France Bučar, vlado je sestavil krščanski demokrat Lojze Peterle, ker je njegova stranka znotraj Demosa dobila največ glasov. Najmočnejši opozicijski stranki sta bili prenovljena komunistična in liberalna, v parlament pa je od prejšnjih družbenopolitičnih organizacij prišla tudi socialistična stranka (nekdanja SZDL).

Slovenska skupščina se je začela ukvarjati z osamosvojitveno zakonodajo že julija 1990. Tedaj je bila sprejeta Deklaracija o suverenosti Republike Slovenije, ki je določala enoletni rok za sprejetje ustave in postopke ugotavljanja, kateri zvezni zakoni v Sloveniji ne veljajo več; odpravila je tudi slovensko delegacijo v zveznem zboru skupščine SFRJ. Še pred prvimi večstrankarskimi volitvami (7. marca) so bila sprejeta dopolnila k slovenski ustavi; iz imena republike je bila črtana beseda »socialistična«, z deklaracijo o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Slovenijo, pa je bila načelno razglašena samostojnost na gospodarskem področju. Slovenska skupščina je 28. septembra in nato 4. oktobra (tedaj je bil sprejet ustavni zakon in razveljavljenih 27 jugoslovanskih zakonov) nadaljevala s sprejemanjem osamosvojitvene zakonodaje. Novi zakoni so dajali Sloveniji izključne pristojnosti pri določanju vojaškega roka in poveljevanja v teritorialni obrambi. Zvezni organi so terjali, naj Slovenija te zakone prekliče. Na podlagi zakona o SLO in družbeni samozaščiti ter z vednostjo vseh treh predsednikov (predsedstva, skupščine in vlade) sta Janez Janša in Igor Bavčar kot sekretarja za obrambo in notranje zadeve organizirala t. i. Manevrsko strukturo narodne zaščite. Oktobra 1990 so pripadniki JLA zasedli štab TO v Ljubljani. Njegov dotedanji poveljnik Ivan Hočevar je ostal lojalen JLA, zato ga je predsedstvo RS zamenjalo; njegov naslednik je postal Janez Slapar.

Plebiscit o osamosvojitvi Slovenije

V Sloveniji je 23. decembra 1990 potekal plebiscit o osamosvojitvi Slovenije. Pred tem je Slovenija drugim republikam ponujala predlog konfederalne pogodbe, ki pa so jo vse razen Hrvaške zavrnile. Del političnih strank, zlasti v Demosu, je odnos do Jugoslavije zaostroval in zlasti tistim, ki so izšli iz bivših družbenopolitičnih organizacij, očital »jugoslovanarstvo«. V odnosu do Jugoslavije je bila kombinacija obeh drž produktivna: radikalnost novih strank je Jugoslavijo postavljala pred dejstvo, da se mora hitro spremeniti ali pa jo bo Slovenija zapustila. V strankarske spore je posegla Socialistična stranka Slovenije s predlogom za plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Pobudo je nato prevzel Demos in 6. decembra je skupščina sprejela zakon o plebiscitu.

Vprašanje na plebiscitnem lističu se je glasilo: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«. Plebiscit je bil 23. decembra, rezultati pa so bili uradno razglašeni 26. decembra. Glasovanja se je udeležilo 93,2 % volilnih upravičencev; za samostojnost je glasovalo 88,2 % vseh volivcev. Po zakonu naj bi bila odločitev uresničena v šestih mesecih.

Še pred plebiscitom je skupščina objavila tudi Deklaracijo o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope, sprejela pa je tudi Izjavo o dobrih namerah (6. december 1990). Slovenska oblast je začela tudi diplomatsko akcijo, s katero je skušala drugim republikam in svetu pojasniti svoje motive pri osamosvajanju. Zagovarjala je tezo o razdružitvi in ne odcepitvi. Na zborovanju v Ljutomeru 16. decembra 1990 se je Jože Pučnik zavzel za rešitev, ki državljanstva ne bi priznala vsem, ki so na dan plebiscita imeli stalno prebivališče v Sloveniji, v izogib problemom "podobnim kninskim", kar je pozneje vodilo do t. i. problematike Izbrisanih.

Zaostrovanje jugoslovanske krize

Med tem so se nadaljevala prizadevanja za rešitev vse hujše politične krize v Jugoslaviji. V začetku 1991 so se vrstila srečanja vodstev vseh republik. V začetku junija pa je zvezni premier Ante Marković slovenske poslance prepričeval, naj Slovenija ostane v Jugoslaviji. Navkljub temu je vrsta dogodkov položaj bistveno poslabšala. Srbske oblasti so januarja 1991 vdrle v jugoslovanski finančni sistem in si »sposodile« 1,4 milijarde dolarjev. Zvezno predsedstvo je na predlog JLA sprejelo sklep o razorožitvi paravojaških oddelkov, kamor so šteli tudi Teritorialno obrambo, ki je bila sicer del jugoslovanskih oboroženih sil. Temu se je Slovenija uprla in prevzela poveljevanje nad svojo Teritorialno obrambo.

Razglasitev neodvisnosti in dogodki po njej

Deklaracija ob neodvisnosti - 25. junija 1991

Tank JLA med prebijanjem barikade v Ljubljani.

Ko je 8. oktobra 1991 prenehal veljati Brionski moratorij, je Slovenija lahko uvedla lasten denar: Tolar

25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju. JLA je že dan po osamosvojitvi poskusila s silo zatreti slovensko samostojnost. S tem se je začela desetdnevna vojna, v kateri sta slovenska TO in takratna slovenska Milica porazili JLA. Generalštab JLA se je moral sprijazniti z kolapsom vojske in navkljub resnim grožnjam in ultimatom, so opustili kampanjo v Sloveniji in sedli za pogajalsko mizo. Pogajanja so bila na Brionih in so se končala z podpisom brionske deklaracije. 18. julija je predsedstvo SFRJ sprejelo odločitev, da se JLA z orožjem in opremo umakne iz Slovenije. Oktobra 1991 je odšel iz Slovenije zadnji vojak JLA.

Samostojna Republika Slovenija

Grb Republike Slovenije

Novembra 1991 je bil v Skupščini sprejet zakon o denacionalizaciji, decembra pa nova ustava. Evropska unija je Republiko Slovenijo priznala sredi januarja 1992, OZN pa jo je sprejela med članice maja 1992. Demos je razpadel, aprila 1992 je bila izglasovana nezaupnica Lojzetu Peterletu, nasledil ga je Janez Drnovšek, ki je ostal na oblasti tudi po volitvah 1992 in 1997. Mandat predsednika republike pa so volivci dvakrat zaporedoma podelili Milanu Kučanu (1992–1997 in 1997–2002). Med tem je februarja 1999 je začel veljati pridružitveni sporazum z Evropsko unijo, Slovenija je 29. marca 2004 postala članica zveze NATO, 1. maja 2004 pa tudi Evropske unije. 1. januarja 2007 je prevzela skupno evropsko valuto evro. V prvem poletju leta 2008 pa je predsedovala evropskemu svetu v EU. Ponovno je predsedovala evropskemu svetu v EU leta 2021. V obeh obdobjih je vladal premier Janez Janša.

Zunanje povezave

Dvajseto stoletje Arhivirano 2011-09-25 na Wayback Machine.

Literatura

• Curta, Florin (2001). The Making of Slavs: History and Archaeology of the Lower Danube Region c. 500-700. USA, Cambridge University Press.
• Cvirn, Janez; Grdina, Igor; Ivanič, Martin; Longyka, Igor; Prunk, Janko; Simoniti, Vasko; Štih, Peter (2003). Ilustrirana zgodovina Slovencev. Ljubljana: Mladinska knjiga. COBISS 124887808.
• Čepič, Zdenko, et al. (1979). Zgodovina Slovencev. Ljubljana, Cankarjeva založba.
• Golec, Boris, ur. (2025). Naši temelji in okviri: Slovenci in Slovenija v zgodovini. Ljubljana: Družina. COBISS 254372867.
• Grafenauer, Bogo (2000). Karantanija: izbrane razprave in članki. Ljubljana, Slovenska matica.
• Granda, Stane (2022). Pot v samoslovenstvo : prva osamosvojitvena zgodovina Slovencev. Ljubljana: Družina. COBISS 98508547.
• Grdina, Igor, Slovenci med tradicijo in perspektivo : Politični mozaik 1860-1918. Ljubljana, 2003.
• Habjan, Vlado (1997). Mejniki slovenske zgodovine. Ljubljana: Društvo 2000. COBISS 71736064.
• Korošec, Paola (1990). Alpski Slovani - Die Alpenslawen. Ljubljana
• Melik, Vasilij in Ferdo Gestrin (1966). Slovenska zgodovina : od konca osemnajstega stoletja do 1918. Ljubljana..
• Prunk, Janko (1992). Slovenski narodni vzpon : narodna politika (1768-1992). Ljubljana.
• Simoniti, Vasko in Peter Štih (1996). Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Celovec
• Štih, Peter (2001). Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku: osnovne poteze zgodovinskega razvoja od začetka 6. do konca 9. stoletja. Ljubljana, Filozofska fakulteta.
• Štih, Peter; Simoniti, Vasko; Vodopivec, Peter (2008). Slovenska zgodovina: družba – politika – kultura. Ljubljana: Modrijan. COBISS 2573684.
• Štih, Peter; Vodopivec, Peter; Suppan, Arnold (2025). Na obeh straneh Alp: slovensko-avstrijska zgodovina. Ljubljana: Cankarjeva založba. COBISS 220800515.
• Urbanc, Nataša, ur. (2006). ENOTNI V ZMAGI, Osamosvojitev Slovenije (PDF). Ljubljana: Nova revija. COBISS 227052288.
• Vilfan, Sergij (1996). Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska matica. COBISS 63725824.
• Vilfan, Sergij (1996). Zgodovinska pravotvornost in Slovenci. Ljubljana: Cankarjeva založba. COBISS 57537536.
• Vodopivec, Peter (2006). Od Pohlinove slovnice do samostojne države : Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan.